dr. Ljubica Jelušič

Običaj je, da se o delovanju obveščevalnih služb, ko je to učinkovito, ne piše veliko. Na strani medijev zaidejo takrat, ko bodisi ne opravijo svojih nalog, ali pa takrat, ko presežejo svoja pooblastila in kršijo človekove pravice državljanov. Spomnimo se, da se je o težavah obveščevalnih služb, ki sicer imajo podatke, jih pa niso sposobne primerjati ali v celoti dojeti, govorilo po Enajstem septembru 2001 v ZDA, ko so nekatere od sicer 16 samostojnih obveščevalnih služb imele podatke o nenavadnih aktivnostih posameznih ameriških državljanov, niso pa tega povezale v verjetnost napada na Svetovni trgovinski center in druge visoke cilje v ZDA z do takrat netradicionalnimi terorističnimi sredstvi, to je ugrabljenimi letali. Po tem spoznanju so ZDA uvedle formalizirano obliko koordinacije teh služb, ki pa so še vedno samostojno delujoče.

V Sloveniji se o obveščevalnih službah v času po osamosvojitvi pogosto piše. Obe službi, tako SOVA kot vladna obveščevalna agencija in njene predhodnice, kot Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo, sta v svoji zgodovini imeli nekaj obveščevalnih afer, tudi take vrste, da so zaradi odkritja delovanja teh služb v medijih, morali službe v temelju reorganizirati, mrežo agentov pa postaviti na novo (npr. afera Sava).

Ko je nova vlada pred dnevi prevzela vladne pristojnosti in s tem tudi odgovornost za kadrovske poteze na vrhu služb, uradov, agencij in drugih od vlade postavljenih institucijah, je završalo zaradi rotacije na vrhu med dvema službama. Donedavni generalni direktor OVS je postal direktor Sove. Ob bolj ali manj korektnih komentarjih o novem direktorju Sove, ki je doktor politoloških znanosti, diplomirani obramboslovec in strokovnjak na področju obveščevalne dejavnosti tako v teoretičnem kot praktičnem smislu, se pojavljajo tudi komentarji, ki gradijo na dezinformaciji kot resnici. To dezinformacijo pisci pošiljajo na različne strani in naslove ter zahtevajo komentarje, s tem pa v bistvu ljudi, ki jih sprašujejo, zavajajo v veri, da je avtor vprašanja le-to postavil, ker ima dober vir in pravilno informacijo. Gre za tezo, da “vlada po naših informacijah povsem resno načrtuje združitev Sove in OVS” (Delo, Ozadja, 20.2.2012, str.9). Trdim, da je prav to tiste vrste dezinformacija, ki smo ji v teoriji o propagandi (kot so nam jo predavali na Fakulteti za družbene vede) rekli črna propaganda. Ko napišeš izmišljeno tezo, jo pošlješ v medije, in nato ljudi siliš, da se opredeljujejo o njej.O izmišljotini se je res težko opredeliti, in verjamem, da so bili v zagatah tudi poslanci, ki so dobili vprašanje, ali imajo morda kakšno stališče do združevanja Sove in OVS. Objavljeni sta stališči dveh opozicijskih poslancev, Janka Vebra in Janija Moederndorferja. Postavljalec vprašanja postaja že kar agresiven do opozicije, ki da ostaja “nenavadno tiho” ob tem vprašanju. Ja, kaj pa naj reče opozicija na takšno špekulacijo, ki je niti dobro obveščeni v Državnem zboru ne poznajo?

Zakaj omenjam prav Državni zbor? Namreč, če bi vlada res hotela združiti Sovo in OVS, bi tega ne naredila tako, da bi direktorja OVS postavila za direktorja Sove, ampak bi začela s postopkom spreminjanja dveh zakonov, ter morebiti pisanja enega novega zakona. Morala bi spremeniti Zakon o SOVI ter Zakon o obrambi.  Glede Zakona o Sovi bi v DZ ne bilo težko doseči soglasja, saj gre za zakon, ki je bil sprejet z navadno večino v DZ, zato bi ga lahko spremenila samo koalicija s svojimi poslanci. Ko pa gre za Zakon obrambi, ki eksplicitno govori o Obveščevalno varnostni službi, pa se potrebuje za njegovo spremembo dvotretjinsko večino v DZ. 52 poslancev za spremembo Zakona o obrambi še vedno ni dovolj, zato bi koalicija, vkolikor bi res načrtovala tako velike spremembe, da bi združevala obe službi, potrebovala podporo opozicije. Združevanje služb brez sprememb zakonov torej ne bo mogoče, sprememba ali sprejemanje zakona pa sta zelo transparentni javni dejanji, ki jih pred javnostjo in opozicijo ni mogoče skriti. Torej nas ni treba strašiti s tem, da se dogaja nekaj, kar v demokraciji ni javno. Tudi poslancem ni treba skrbeti, da se bodo o zadevi izrekli, ko in če bo združitev izvedena, saj brez njihovega glasovanja in diskusij v zakonodajnem postopku ne bodo možne spremembe.

Ali je združitev obeh služb dejansko potrebna, četudi v času državnega varčevanja, je stvar strokovne debate. Vsekakor imata sedaj obe službi svoje pristojnosti in sta zaradi svojih aktivnosti obe potrebni. Je pa nujna koordinacija njunega delovanja. Ta že poteka na ravni operativnega izmenjevanja podatkov, obe službi skupaj s policijo izdelujeta redno letno oceno ogroženosti Republike Slovenije, obe službi enako poročata vsako leto o svojem delu tako Vladi kot Državnemu zboru. Strokovnjaki se zavedamo, da tako kot v ameriškem primeru pred 11.9., tudi za Slovenijo velja, da bi lahko, če službe ne bodo sodelovale in koordinirale svojega delovanja, spregledali kak občutljiv podatek za slovensko varnost. Nujnost koordinacije obveščevalno varnostne dejavnosti smo zapisali v Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki jo je Državni zbor sprejel marca 2010. Torej v času Pahorjeve vlade. Nujnost preoblikovanja obveščevalne dejavnosti v Sloveniji v smeri bolj koordinirane dejavnosti, ki bi jo po možnosti uredili v enem zakonu, smo imeli zapisano v koalicijskem sporazumu Pahorjeve vlade. Čudno, da tega “nevarnega početja” za svobodo in varnost ni takrat nihče opazil. Bolje bi bilo, da bi nas vprašal, zakaj Pahorjeva vlada ni spremenila obveščevalnega delovanja, če pa je pred volitvami zelo dobro vedela, da obveščevalna skupnost v Sloveniji ne deluje dobro, in da ne pokriva vseh področij nevarnosti za slovensko državo in državljane.  Moj današnji odgovor bi bil, da se to ni zgodilo zato, ker v sistemu delovanja vlade ni nobenega nivoja, ki bi lahko izpeljal take vrste nadsektorsko reformo.  Poloti se je lahko le predsednik vlade sam, ta je edini nadrejeni vsem vpletenim službam. Namreč, Obveščevalno varnostno službo zastopa v Vladi minister za obrambo, ki tudi pred parlamentom pojasnjuje tako poročilo o delu kot program dela te službe. Sova, ki je vladna služba, njen direktor pa neposredno odgovoren predsedniku vlade, pa je bila v odnosu do vlade in do parlamenta zastopana v podobi njenega direktorja. Minister ali direktor sta dva različna nivoja vodenja v državni upravi. Minister je politična oseba, ki priseže pred državnim zborom, direktor službe pa je izbran kot najvišji državni uradnik, strokovnjak, bodisi po dolgotrajnem postopku razpisa, ali po izboru vlade.Obstaja sicer še organ, ki je svetovalne narave, in sicer Sekretariat Sveta za nacionalno varnost, kjer sta direktorja obeh obveščevalnih služb enakovredno zastopana.

Če povzamem, veselilo bi me, če bi Janševi vladi uspela koordinacija obveščevalnih služb v Sloveniji, ker to potrebujemo zaradi naše skupne varnosti. Moji vladi to ni uspelo. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti pa zavezuje vse vlade, vse dokler je ne bo Državni zbor spremenil. Ta resolucija namreč določa koordinacijo obveščevalnih služb.

Delov komentator v članku Prizemljitev neubogljive Sove v že omenjeni rubriki Ozadja 20.2.2012 zagrozi z ugotovitvijo, da bo (če pride do združitve Sove in OVS) “eni osebi omogočeno obvladovanje države in hkrati onemogočen demokratični nadzor nad to dejavnostjo”. Take napovedi ni mogoče razumeti drugače kot pretiravanje zaradi potrebe po hujskanju proti predsedniku vlade. Kajti vsak predsednik vlade ima v bistvu pod svojim nadzorom obe obveščevalni službi, Sovo neposredno, ker je njen direktor podrejen prav predsedniku vlade, OVS pa preko ministra za obrambo. Minister za obrambo je član vlade in OVS mora delati za potrebe vlade. Zaradi tega dejstva ni in ne more biti onemogočen demokratični nadzor nad obveščevalno dejavnostjo, ki ga izvajajo vlada, državni zbor in javnost. Zlasti pomembno je dejstvo, da parlamentarni nadzor nad vsemi obveščevalnimi službami, vključno s prikritimi metodami dela, izvaja komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami v DZ, ki jo vodi poslanec iz opozicije. Ta komisija ima velik nabor možnosti za nadzor nad obema službama, in jih je v preteklosti tudi vestno uporabljala.Pomembno je in bo, da bo ta komisija ustrezno aktivna, vendar tudi profesionalna v svojem početju.

Pisanja o strahovih Sove, da bo v njej prišlo do reorganizacije, ki bo politične narave, imajo več namenov. Po vsej verjetnosti je ena od podlag za to prav strah zaposlenih v tej agenciji, da bi morali svoje delo opravljati bolj učinkovito in bolj transparentno, kar bo, po vseh pričakovanjih zahteval nov šef. Ta je, ob podpori dveh ministrov za obrambo, reorganiziral OVS tako, da je to operativna služba, ki skrbi za varnost vojakov in države na vseh področjih, kjerkoli deluje. Hkrati pa že nekaj let, vse od nastopa vodenja dr.Črnčeca, ta služba ni vir incidentov, pobeglih informacij, ali celo pobeglih vozil. Je visoko profesionalizirana služba, ki opravlja svoje delo primerljivo dobro z ostalimi podobnimi službami v Zvezi Nato, in je za to svoje učinkovito delo prejela v zavezništvu vrsto priznanj. Četudi v Sloveniji tega nismo opazili. In je tako morda celo prav, saj kot sem rekla na začetku, obveščevalne službe delajo dobro, ko jih ni v medijih. Kot ministrici za obrambo mi je bilo v ponos načelovati tako profesionalni službi, s katere delavci sem se tudi večkrat srečala, pri njihovem delu, na usposabljanjih, ali v tujini. Mnogi med njimi so bili moji nekdanji študentje. Veliko mi je pomenilo, da so prav vsi svoja strokovnja znanja znali tudi praktično uporabiti, in da so mnogi tvegali svoja življenja za to, da bi bili naši vojaki na misijah varni, podprti z vsemi možnimi podatki. Potolažiti moram tiste, ki jih skrbi, kako bi se ločilo vojaški del od civilnega, če bi prišlo do združitve obeh služb. Tudi Obveščevalno varnostna služba je civilna služba, organizirana v upravnem delu Ministrstva za obrambo, njen direktor je neposredno odgovoren ministru za obrambo. Svoje izsledke služba daje na razpolago Slovenski vojski, ministru za obrambo, predsedniku vlade in vladi v celoti, državnemu zboru ter predsedniku republike.