dr. Ljubica Jelušič

Blogerka Drugega sveta

Politični simboli in vojaška kultura /ali politična moč vojašničnih imen

brez komentarjev

Politični simboli
V politični kulturi, ki je vezivo med politično elito in ljudstvom, imajo politični simboli pomembno mesto. So skupno dogovorjena poenostavljena oblika izražanja vrednot in pričakovanj, ki jih pri vladanju ima politična upravljalska struktura. Procesi oblikovanja političnih simbolov so praviloma dolgotrajni, saj politične elite iščejo širše javno soglasje za simbol, ki mora povezovati ljudi in jim omogočiti poistovetenje s samim simbolom in s tem tudi z nosilcem javne funkcije, ki simbol uporablja kot sestavino svoje formule vladanja. Simboli so tudi izraz politične ideje, za katero se je vredno boriti, ali celo žrtvovati.
Vojaško spoštovanje političnih simbolov
V oboroženih silah, ki varujejo temeljne postulate države, so politični simboli gradnik navezanosti vojakov na državo, in so sestavni del vojaške profesionalne kulture. Vojska najbolj natančno in proceduralno dosledno uporablja in slavi državne simbole, s čimer daje državljanom vedeti, da je spoštljiva do politike in lojalna zgodovini, ki jo simboli predstavljajo. Tako je npr. spoštovanje državne himne in državne zastave v vojski bistveno bolj dosledno, kot v drugih javnih institucijah. Tako vojska kaže javnosti, da je del države. Simboli, ki jih za poistovetenje vojakov z vojsko in državo uporablja vojaška organizacija, so del vojaške tradicije in se prenašajo v pisni in ustni obliki iz roda v rod.
Četudi so sodobne vojske zelo vpete v delovanje v mednarodnopolitičnih in vojaških povezavah, ohranjajo svoje nacionalne simbole, in le redko se zgodi, da bi politična kultura mednarodne operacije ali zveze imela večjo povezovalno moč kot domači simboli in rituali. Izkušnje iz mednarodnih operacij celo kažejo, da so vojaki bolj pripravljeni braniti simbole svoje državnosti, ko so mednarodnem okolju, kot pa, ko so doma.
Med politične simbole, ki so sestavni del vojaške profesionalne kulture, sodijo torej himna, zastava, kakšna specifična koračnica, oznake na pokrivalih, ramenih, našitki, oznake činov, položajev. V vsem tem je prisotna navezanost na državo. Obstajajo pa tudi simboli in rituali, ki jih vojska sama izbere kot izraz svoje poenotenosti z državo, npr. vojaška himna, način pozdravljanja, poimenovanja enot, vojašnic, orožij in opreme. Vojske držav z dolgo vojaško tradicijo imajo večino simbolov že dolgo opredeljenih. Celo nadimki enot so določeni in se prenašajo iz roda v rod.
Simboli kot del slovenske vojaške tradicije
Slovenska vojska v svoji enaindvajsetletni zgodovini še ni uspela oblikovati oziroma določiti vseh vojaških tradicij, tudi glede simbolov, ki jih uporablja, je še vrsta dilem v javnosti in bržkone tudi v vojaških vrstah. Vzrok za to so tudi obsežne in številne reorganizacije slovenskih obrambnih sil v tem obdobju, od njenih teritorialnih značilnosti do stalne vojske, ter iz množične stalne vojske v manjšo, v mednarodno okolje vpeto profesionalno vojsko. Veliko enot in njihovih imen je bilo spremenjenih ali ukinjenih, vojašnice zaprte, glede činov pa vsakih nekaj let pride do kakšnega političnega posega, ki ruši dotedanjo vzpostavljeno notranjo strukturo. Take vrste posegi so spremljali ukinjanje čina podporočnika kot prvega častniškega čina in uvajanje nadporočnika, potem uvedba čina brigadir z insignijami generala, vendar s proceduro postavitve, ki ustreza častniškim, ne pa generalskim činom.
Poimenovanje enot je v glavnem številčno. Le nadimke enot počasi kreirajo vojaki sami, tudi v povezavi s skupnim simbolom enote, npr. mravljice za 670. logistični bataljon, pa kleščmani za 74. motorizirani bataljon, Prva kot oznaka za Prvo brigado, torej prvo v številu, strokovnosti in naprednosti.
Poimenovanja vojašnic kot sestavina politične kulture in civilno-vojaških odnosov
Poimenovanja vojašnic so se dogajala zelo redko in zelo previdno. Imena so bila povezana s spomini iz prve in druge svetovne vojne, s pomembnimi osebnostmi iz slovenske vojaške in kulturne zgodovine. Vedno so bila izbrana tako, da so ustrezala ne le potrebi po politični homogenizaciji vojske, temveč tudi homogenizaciji vojske s civilnim okoljem. Pogosto so ideje za poimenovanja vojašnic celo prihajale iz okolja, kar kaže na participativno politično kulturo v Sloveniji, ko gre za razumevanje vojske. Prav vojsko namreč javnost vidi kot garanta politične nevtralnosti in nadstrankarskosti v obrambnem sistemu in političnem sistemu nasploh, zato tudi želi sodelovati pri vzpostavljanju njenih simbolov.
Slovenska vojska trenutno deluje v 20 objektih po celi Sloveniji, ki ustrezajo oznaki vojašnica, v njih so nastanjene operativne enote, ki so zadolžene tudi za stike s civilnim okoljem, za t.i. civilno-vojaško sodelovanje.
Vojašnica Slovenskih pomorščakov v Ankaranu je domovanje mornariškega diviziona. Njeno sodelovanje s partizanskimi ustanovitelji prvega mornariškega partizanskega odreda je bilo vedno zgledno. Vojašnica Barona Andreja Čehovina, ki je kot zgleden topničar avstrijske vojske dobil plemiški naziv baron, v Postojni skrbi za tradicije topničarstva v slovenski vojaški zgodovini, v njej tudi domuje artilerijski bataljon SV. Vojašnica Generala Maistra v Mariboru je zadolžena za ohranitev vojaškega spomina na generala, borca za slovensko severno mejo, vojskovodjo in umetnika Rudolfa Maistra. Vojašnica Janka Premrla Vojka v Vipavi je posvečena borcu in poveljniku partizanske vojske, ki je padel pozimi leta 1943, za narodnega heroja je bil proglašen že na drugem zasedanju Avnoja leta 1944. Bil je vrhunski borec za pravičnost in enakost med ljudmi in v partizanih, in ni bil član Komunistične partije. Do nedavnega je ime partizana nosila tudi vojašnica Franc Rozman Stane v Mostah v Ljubljani. Vojašnica je bila med vojaki in civilisti bolj znana kot FRS. Bojevnik, legendarni partizanski komandant Stane, španski borec, Franc Rozman Stane je umrl leta 1944. Od leta 1991 dalje ni bil sporen kot ideal bojevnika, po katerem SV nosi tudi ime ene od vojašnic. Slovenska vojska je z njegovim imenom vojašnice ohranjala spoštovanje do tradicij mednarodne vojaške solidarnosti, ki jo je izkazoval kot španski borec Franc Rozman Stane, ter do strokovnosti in vojaške odločnosti, ki sta bili značilni za tega poveljnika.
Na Vrhniki in njeni okolici sta dve vojašnici. Vojašnica Ivana Cankarja je sedež poveljstva sil in z imenom vojašnice se SV poklanja velikemu slovenskemu literatu Ivanu Cankarju, doma iz Vrhnike. Druga vojašnica, t.i. Vojašnica 26. oktober, goji spomin na odhod zadnjega vojaka jugoslovanske vojske iz slovenskega ozemlja 26. oktobra 1991.
Ob dnevu državnosti letos je obrambni minister z odredbo imenoval vojašnice Stanislava Požarja na Pivki , Edvarda Peperka v Mostah v Ljubljani, Franca Uršiča v Novem mestu, Vincenca Repnika v Slovenski Bistrici, Jerneja Molana v Cerkljah ob Krki, in Slovenske teritorialne obrambe v Šentvidu v Ljubljani. Pet od teh poimenovanj je posvečeno padlim teritorialcem v vojni za osamosvojitev leta 1991. Med vojašnicami, ki niso poimenovane po kakšni osebnosti ali zgodovinski tradiciji, so ostale Vojašnica Bohinjska Bela, Vojašnica Celje, kadetnica v Mariboru, Vojašnica Murska Sobota, Letalska baza Brnik, Center za jezikovno usposabljanje Partnerstva za mir na Ajševici, Vojašnica na Pokljuki.
V vojni za Slovenijo so padli tudi miličniki Željko Ernoič, Robert Hvalc, Stanko Strašek in Bojan Štumberger. V t.i. prijateljskem ognju je padel pilot helikopterja jugoslovanske vojske Toni Mrlak, ki so ga pripadniki TO sestrelili nad Ljubljano, čeprav je sodeloval s TO in pripravljal prelet helikopterja na slovensko stran.
Poimenovanja vojašnic po padlih teritorialcih so pomembno simbolno dejanje in oddolžitev padlim za njihovo izjemno žrtvovanje. Osebna zgodovina teh teritorialcev bi morala postati sestavni del vojaške tradicije. Škoda je le, da v preteklih 21 letih o njihovem žrtvovanju ni bilo veliko govora ne v javnosti ne v vojski, pa tudi veteranska združenja niso spisala kakšnega obsežnega predloga glede poimenovanj na čast umrlim med osamosvojitveno vojno. Spomin nanje smo ohranjali skupaj z veteranskimi organizacijami na ravni ministrov za obrambo ter vrha Slovenske vojske z vsakoletnimi sprejemi za svojce padlih teritorialcev ter prednovoletnim obdarovanjem njihovih otrok. Sprejeme je posebej organiziral tudi vrhovni poveljnik in predsednik države. Običaj je bil, da je bil sprejem organiziran za svojce vseh padlih, in sta se ga udeleževala obrambni in notranji minister. Tudi veteranske organizacije so, ne glede na svoje bolj ali manj vzorno sodelovanje, podpirale to enotno obravnavo padlih v vojni za Slovenijo.
Dileme zaradi poimenovanj vojašnic
Škoda je, ker je letošnje poimenovanje vojašnic, ki s tem v zvezi odpira novo poglavje odnosa do padlih v vojni za Slovenijo, izgubilo svojo simbolno moč v zdrahah, ki jih je povzročilo ne le poimenovanje vojašnic, temveč tudi preimenovanje ene od njih, to je Vojašnice Franca Rozmana Staneta v Vojašnico Edvarda Peperka. Ker je sedem vojašnic še ostalo brez posebnega imena, se tudi postavlja dodatno vprašanje, zakaj je bilo potrebno delati stroške s preimenovanjem in krhati civilno-vojaške odnose z izgonom Franca Rozmana Staneta iz vojašnice v Mostah. Vrednost simbolnega dejanja obrambnega ministra je skaljena tudi ob dejstvu, da notranji minister za padle miličnike ni predvidel podobnih simbolnih dejanj. Torej v ozadju poimenovanja ni bil skupen vladni interes po spoštljivem spominu na padle v vojni za Slovenijo. Namreč, nobena policijska uprava ali postaja ni dobila imena po padlih miličnikih, vse ohranjajo krajevna imena. Ker smo vedno doslej pazili na enako mero spoštljivosti do padlih v vojni za Slovenijo, bodisi teritorialcev, miličnikov, civilistov, bi bilo prav, da se sedaj enako obravnava tudi njihovo spreminjanje v simbole slovenske osamosvojitve. Zdaj se namreč zdi, da je bilo pet padlih teritorialcev nekaj drugačnega glede na vse ostale padle. In še posebej tragično ostaja dejstvo, da smrt Tonija Mrlaka še ni pošteno raziskana, njegova žrtev pa tudi ne povsem rehabilitirana.
Ker so imena vojašnic oblika komuniciranja s civilnim okoljem, torej so pomembna tako za vojake, ki delajo v njih, kot tudi za civiliste, ki živijo v njihovi soseščini ali z njimi sodelujejo, bi pričakovali, da bo proces poimenovanja imel širšo legitimiteto v skupnem javnem razmisleku, in da bo temeljil na temeljitem vojaškem in civilnem razmisleku. Že omenjena tradicija javne participacije, ko gre za vprašanja vojske, predpostavlja tudi možnost vplivanja na izbor imena vojašnic ali drugih objektov oziroma vojaške opreme. Četudi je v pristojnosti ministra za obrambo, da poimenuje vojašnice, ali vojaško opremo, če misli, da o ustreznem imenu že vse ve dovolj sam, smo v preteklosti spoštovali vojaške nasvete tako glede Svarunov (osemkolesnikov) kot Triglava (nove ruske vojaške ladje). Tako Svaruni kot Triglav so zahtevali zelo veliko javnega pojasnjevanja in dokazovanja, zakaj so bila izbrana prav ta imena. Dejstvo je, da orožje in opremo uporabljajo vojaki, in v vojašnicah delajo vojaki, in ne minister, zato je že zaradi spoštovanja profesionalne avtonomije vojske prav, da se posluša njeno mnenje. Morda bi vojaki vedeli povedati, da je še sedem vojašnic brez imena, in zato Francu Rozmanu Stanetu ne bi bilo treba še enkrat pasti za domovino, saj bi za poimenovanje po Edvardu Peperku našli kakšno drugo vojašnico. Poleg tega se v vojski ve, in v javnosti tudi, da obstajajo že dlje časa pobude nekaterih osamosvojiteljev, da bi ravno FRS bilo potrebno preimenovati. V preteklosti in v kuloarjih je bilo znano, da bi ti posamezniki radi spremenili njeno ime v Vojašnico Slovenske TO. Da je torej FRS nekaterim bila v napoto, se je vedelo že dlje časa. Vsiljuje se torej pomislek, da ministrova odločitev, kakorkoli samostojna je že bila, na točki odnosa do Vojašnice Franca Rozmana Staneta, ni mogla biti povsem brez nasveta. Kot tudi ne poimenovanje Vojašnice Slovenske teritorialne obrambe v Šentvidu. Četudi morda ta ni prišel iz vojaških vrst.
Lahko se torej vrnemo na začetek in pomislimo, kako nastajajo politični simboli, ki so vezivno tkivo med politično elito in ljudstvom v primeru Slovenije oziroma ožje Slovenske vojske? Ali nastajajo v politični kulturi konsenza, ali v poudarjanju in zastopanju heterogenosti? Vsi, ki se lotevajo danes spreminjanja zgodovinske vojaške tradicije tako, da tvorijo nove simbole, se morajo zavedati, da njihov nastanek v konfliktu, brez javnega sodelovanja in spoštovanja vojaške profesionalne avtonomije, ne bo pripomogel k sprejemanju in identificiranju s temi simboli. Če politični upravljalci iskreno želijo skrbeti za ugled vojske v civilnem okolju, pa bi morali spoštovati tudi mnenje civilnega okolja, ko gre za imena vojašnic. Vsaj na Dan odprtih vrat, če drugače ne, so te vojašnice tudi naše, od NAŠE Slovenske vojske, in ne le od ene politične stranke, ali ene politične elite!

Written by Ljubica Jelušič

06. 07. 2012 ob 18:45

Posted in Brez kategorije

Kolektivna obramba Zavezništva in Slovenija

brez komentarjev

Na uradni obisk v Slovenijo prihaja v četrtek, 5. julija, generalni sekretar Zveze Nato, Anders Fogh Rasmussen. Pravijo, da na povabilo slovenske vlade in na reden obisk.
Generalni sekretar Zavezništva ni ravno pogost obiskovalec prestolnic, razen v primerih, ko poskuša države članice pridobiti za kakšno svojo idejo, ali ko države, ki jih obišče, za svojo politiko do zavezništva potrebujejo avtoriteto njegove pozicije.
V preteklosti so v Slovenijo prihajali generalni sekretarji Nata takrat, ko je bil tu organiziran kak vrhunski mednarodnopolitični dogodek, kot npr. novembra leta 2009, ko je tudi s pomočjo Slovenije nastajal novi strateški koncept Nata, ali ko je bilo treba prepričati slovensko javnost v kak skupen projekt. Vsekakor pa ni običaj, da bi opravljal redne obiske po prestolnicah.

Ob tem obisku se moramo vprašati, kako Slovenija sploh stoji s svojimi obveznostmi glede kolektivne obrambe zavezništva. Potrebno je opazovati področje graditve lastnih državnih obrambnih zmogljivosti, ki so sestavni del zavezniških, ter področje sodelovanja na mednarodnih operacijah in misijah, kjer obrambne sile pridobivajo na vzdržljivosti in premičnosti.

Slovenija je do leta 2010 dokaj uspešno gradila obrambne zmogljivosti in jih, tiste, ki ustrezajo standardom zavezništva, tudi integrirala v skupne obrambne sisteme zavezništva. Njen veliki projekt gradnje dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, ki je imel zametke v Splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske iz leta 2004, kjer se govori še o treh srednjih bojnih bataljonih, je s packarijami okrog nabave osemkolesnikov, počasi drsel v odlaganje gradnje srednjih bataljonskih bojnih zmogljivosti, potem v zmanjševanje ambicij, in na koncu kot vse kaže, v odstop od teh ambicij. Javnofinančna situacija je ta projekt dodatno izrinila na obrobje nujnega. Problem bistva tega projekta pa je bil, da so bile mnoge druge zmogljivosti in modernizacija SV v njenem pehotnem delu vezane prav na platformo osemkolesnikov. Pehotni bojni karakter Slovenske vojske, ki daje možnosti tudi za morebitno graditev strateške rezerve, je zdaj povsem odvisen od profesionalnosti obstoječih treh motoriziranih bataljonov, kakorkoli že so ti opremljeni, z valuki, svaruni, ali pa celo samo s hammerji, in vozili, ki jih je SV podedovala od stare jugoslovanske vojske (brez rdečih zvezd seveda). Karkoli bo obrambno ministrstvo v prihodnje naredilo z notranjim preoblikovanjem vojske, dejstvo, da njenega bojnega karakterja ne more graditi dalje, močno znižuje tako njene ambicije za državno obrambo, kot tudi za sodelovanje v kolektivni obrambi. O tem delu slovenskih obvez do zavezništva bo torej pogovor z visokim gostom iz Bruslja precej težaven. Morda bo lažje govoriti o “pametni obrambi”, dokler ta ne bo prešla v fazo operacionalizacije, in bo zanjo izstavljen račun.
Kaj pa mednarodne operacije in misije? Slovenija je bila zgledna članica zavezništva na tem področju. Skladno s svojimi zmožnostmi je prispevala osebje in opremo na MOM, prispevala sredstva v različne sklade, pomagala z razvojnimi in humanitarnimi projekti, ter gradila lasten pogled na vlogo civilnih funkcionalnih strokovnjakov. Iz misij pa je rasla tudi njena profesionalnost. Veliko znanja, izkušenj, zavedanja o svetovnih problemih, so slovenski vojaki in vojakinje prinesli z misij. Hote ali nehote se je vse to vgradilo v sedanjo bojno pripravljenost vojske ter v vse večje sposobnosti vodenja projektov pri civilnih funkcionalnih strokovnjakih.

Če zdaj pogledamo v mednarodno situacijo, pa opazimo zanimive spremembe. Nič več zavezniške ali OZNovske evforije za novimi misijami, nič več povečevanja prisotnosti v obstoječih misijah, nič več iskanja novih pristopov pri reševanju mednarodnih kriz. Bolj kot ne nemo opazovanje pokolov v Siriji, pozabljena Afrika, zlasti Južni Sudan, vse manj opazna bitka z morskimi pirati za Adenski zaliv, nelagodje v Afganistanu in pogledovanje za hitrimi rešitvami glede odhoda izpod Hindukuša. Balkan je vse bolj ekonomsko in vse manj vojaško varnostno vprašanje. Zdi se, da je zavezniško vojsko, pa še kakšno drugo, minila ihta urejanja mednarodnih konfliktov s pomočjo modrih, zelenih, belih, ali drugih baretk mednarodne prisotnosti. Je to nek nov mednarodni politični egoizem? Je čas, ko lahko rečemo, da smo v fazi post-intervencionizma? Ali so morda domače teme in socialna kriza odpihnile vse, kar je dišalo po solidarnosti in sočutju s šibkejšimi ali revnimi, begunci, razseljenimi, pobitimi?
Slovenija tu nima veliko manevrskega prostora za neko lastno mednarodno politiko. Praviloma njeni politiki še vedno govorijo “skupaj noter, skupaj ven”. Meni se je na kakšnem vrhu Nata vedno zdelo smešno, ko so predstavniki držav, ki so dobesedno pravkar (leto ali dve nazaj) vstopili v misijo ISAF, govorili, da so za politiko “skupaj noter, skupaj ven”. Pomisliš najprej na “hej, kje ste bili vi, ko smo mi že leta 2004 brez nacionalnih omejitev tvegali naše specialce po prašnem in hribovitem Afganistanu”, in kaj šele si mislijo tisti, ki so tja napotili svoje vojake leta 2001?

Ko ne bo več treba na daljavo varovati miru v Bosni in Hercegovini (kar dela zdaj SV z eno od svojih enot), ko bo razglašena polna suverenost Kosova, in to pomeni tudi bistveno manj tujih vojakov, in ko bo Afganistan zapustilo še zadnjih 80 inštruktorjev in njihovih varuhov, kje bo še Slovenska vojska na misijah? Morda s štirimi opazovalci v misiji UNTSO, ta je videti večna (že od sredine šestdestih let prejšnjega stoletja), pa z okrog 15 vojaki v UNIFIL-u, tudi tam se misije merijo v desetletjih, saj ima UNIFIL za sabo več kot 30 let!?
Da bi se odprla kakšna nova misija, pa tudi ni videti.
Ob teh dejstvih se postavlja vprašanje, kako bodo v Slovenski vojski gradili svojo vzdržljivost in premičnost, če pa nimajo kam? Razen seveda na vojaška usposabljanja na poligone v Nemčijo in v Makedonijo.
Pa še za ta usposabljanja me je začelo skrbeti. V obrambnem proračunu je že moja vlada skorajda pobrisala sredstva za modernizacijo vojske, sedanja vlada pa je morala zarezati v usposabljanja in vojaške plače.
Kaj se še lahko slabega zgodi Slovenski vojski in tega še ni doživela v preteklosti? Zmanjševanje z muko in trudom prigaranega obsega 7600 pripadnikov? Teritorializacija vojske in njeno vračanje k t.i. domačim nalogam? Zameglitev vizije profesionalizacije, ki vključuje tudi vojaško profesionalno avtonomijo, ter vračanje v, od politike pogojene naloge, kot kuhanje golažev na prireditvah, gostiteljstvo za strankarske sestanke? Ali morda urjenje z gasilci in čakanje na naslednje poplave ali požare?
V ekonomski krizi so to delikatna vprašanja, ki zvajajo pozornost javnosti na morda nebistveno. Toda kako daleč gre lahko Slovenija v ignoranci do vojaških vprašanj, in kako daleč gre lahko Evropa v ignoranci do evropske obrambe?
Morda pa obisk generalnega sekretarja zavezništva vendarle pomeni, da Slovenija in pričakovanja do nje niso povsem pozabljena, vsaj v zvezi Nato ne?

Written by Ljubica Jelušič

04. 07. 2012 ob 17:39

Posted in Brez kategorije

Profesionalna vojska potrebuje za nadzornika profesionalno politiko

komentarji: 1

Kadrovske menjave v nacionalnovarnostnem sistemu

Vlade, ko se zavihtijo na oblast, običajno uvodoma opravijo nekaj kadrovskih menjav v vrhu represivnega aparata države oziroma lepše povedano, nacionalnovarnostnega sistema, ki praviloma morajo buriti javnost. Predvsem gre za šefe obveščevalnih služb, načelnike generalštabov oboroženih sil, policijske ali žandarmerijske poveljnike, svetovalce vlad za nacionalno ali domovinsko varnost in podobno. Postavlja se namreč temeljna organizacijsko politična struktura, ki javnosti nakazuje, kako vlada razume formulo vladanja. To lahko poteka na odprt, vključujoč način, se pravi z upoštevanjem predvsem strokovnosti, ne pa političnih simpatij posameznih visokih poveljnikov in strokovnjakov, ali z izborom sebi lojalnih kadrov, ne glede na to, koliko profesionalni so. V parlamentarnih demokracijah, kjer se leve, desne ali sredinske politike menjujejo na oblasti, je profesionaliziranih tudi dovolj visokih častnikov, direktorjev, svetovalcev različnih političnih usmeritev, izmed katerih lahko vlade izbirajo ustrezne nove voditelje, za katere pa velja, da ko opravljajo funkcijo voditelja posamezne agencije nacionalnovarnostnega sistema, njihova politična pripadnost ne sme vplivati na njegovo ali njeno profesionalno ravnanje. Čeprav se ve, kateri politični opciji je novopostavljeni bližje, se ta mora obnašati tako, da skrbi za varnost vseh državljanov, ne glede na politično pripadnost. Včasih so te kadrovske rešitve tudi take vrste, da prihaja do postavitve ljudi različnih političnih prepričanj, pa vendar so zaradi svoje karizme in voditeljskih sposobnosti lojalni oblastem, kakršne je izbralo ljudstvo. Kot primer bi veljalo spomniti na nekdanjega ameriškega državnega sekretarja za obrambo Roberta Gatesa, republikanca, ki ga je kot sekretarja za obrambo v svojem kabinetu zadržal demokratski predsednik Barack Obama. Gates je bil prav gotovo nadstrankarski obrambni minister, ki je bil predvsem ameriški obrambni minister, in v mednarodnem okolju je zagovarjal ameriške obrambne interese. Ko je leta 2011 Obama na mesto sekretarja za obrambo imenoval demokrata Leona Panetto, dotakratnega šefa obveščevalne službe CIA, je na to mesto postavil generala Davida Petreusa, politično bližje republikancem.  Če zaupaš centralno obveščevalno službo profesionalcu iz drugega političnega tabora, potem zagotovo zaupaš v njegovo profesionalnost in dejstvo, da bo služil politiki v dobro vseh ljudi tvoje države!

Kako to gre v Republiki Sloveniji, lahko spremljamo te dni. Imenovan je nov direktor Slovenske obveščevalno varnostne agencije, imenovan je nov direktor Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, imenovan je nov načelnik generalštaba Slovenske vojske. O svetovalcu vlade za nacionalno varnost vsaj v javnosti še ni bilo govora. Njegova pomembna vloga je v tem, da skladno z dosedanjo normativno ureditvijo sklicuje in vodi sekretariat Sveta za nacionalno varnost. Novi direktor Sove je bivši generalni direktor Obveščevalno varnostne službe MO, ki ga je na to mesto imenovala prva Janševa vlada leta 2005, ponovno pa ga je za direktorja OVS potrdila Pahorjeva vlada leta 2010. Delo direktorja OVS je opravljal zelo profesionalno, službo je stabiliziral, umaknil iz javnosti, poskrbel za njeno strokovno nadgradnjo, jo vpel v intenzivno delo na mednarodnih operacijah in misijah in s tem dokazal, da je tudi OVS premestljiva sila, sposobna enakovrednega delovanja med zavezniškimi obveščevalnimi službami.Pahorjeva vlada je cenila takšnega profesionalca na vrhu OVS.

Stanje v Slovenski vojski pred koncem leta 2008 in potem

Pahorjeva vlada je na mestu načelnika generalštaba Slovenske vojske nasledila generala Albina Gutmana, ki ga je na to mesto postavila Janševa vlada in je nalogo načelnika opravljal že drugič v svoji karieri. Ko ga je postavila na to mesto, je upoštevala temeljno karierno načelo v oboroženih silah in sicer, da se načelnika generalštaba izbira med aktivnimi generali. Takrat so bili v Slovenski vojski aktivni generali samo odhajajoči general Ladislav Lipič, general Janez Slapar, in general Albin Gutman. Pahorjeva vlada je načelnika generalštaba SV zamenjala šele maja 2009, to je pet mesecev po prevzemu oblasti. Od aktivnih generalov je imela na izbiro obstoječega generala Gutmana, generala Slaparja in generala mag. Alojza Šteinerja. Pred menjavo je najprej izvedla obsežen projekt Strateškega pregleda obrambnega resorja, v katerem je ugotovila stanje in potrebne reforme obrambnega resorja, potem pa je za novega načelnika imenovala človeka, ki je bil sposoben izvesti zahtevne in v mnogočem zelo radikalne notranje spremembe v vojski. Pahorjeva vlada je, bodimo pošteni, v Slovenski vojski podedovala zelo slabo stanje. Število pripadnikov SV se ni zviševalo, kot bi se glede na prevideni obseg in strukturo SV moralo, ampak je upadalo. Leta 2007 je SV zapustilo približno 470 pripadnikov, vstopilo pa samo 250. V času, ko bi SV že morala imeti obseg 8500 poklicnih pripadnikov, je bilo v njenih vrstah le 7100 ljudi. Struktura teh 7100 je bila dramatično slaba. Število častnikov je daleč presegalo znana razmerja med častniki, podčastniki in vojaki v drugih vojskah; število poklicnih vojakov je bilo glede na naloge SV daleč premajhno, strukturo vojske je bremenilo več kot 800 vojaških uslužbencev, ki so bili uvedeni za strokovne funkcije pravnikov, psihologov, vojaških duhovnikov, strokovnjakov za odnose z javnostmi, ter zdravnikov, potem pa se je v te vrste zatekla cela vrsta častnikov, podčastnikov in vojakov, ki niso izpolnjevali kriterijev za vojaške vrste, ali pa so preprosto želeli višjo plačo in varno delo za nedoločen čas. Za vojake in podčastnike je že takrat veljalo, da podpisujejo časovno omejene pogodbe. V vrstah SV je bilo okrog 540 civilnih oseb ter okrog 100 vrhunskih športnikov. Poleg tega se je izkazalo, da je prejšnja oblast preprosto spregledala izvajanje Zakona o obrambi, kjer je bilo predvideno, da ljudje z neustrezno izobrazbo ne smejo zasedati višjih delovnih mest od tistega, kar jim je glede na določbe  ZObr pripadalo. Takih je bilo blizu 200 v SV in upravnem delu MORS skupaj. Če povzamem, bilo je veliko vseh mogočih, le tistega, kar je vojska za obrambni in bojni karakter ter za predvidene cilje sil potrebovala, je bilo premalo. Vojska se je tudi nevarno starala.

General mag.Šteiner, ki je bil imenovan skupaj z namestnikom, brigadirjem mag.Branimirjem Furlanom, je imel pred sabo težko in zahtevno delo. reorganizirati vojsko tako, da bi vendarle bila podobna pravi zavezniški vojski, čeravno majhna, in še ne povsem opremljena. To reorganizacijo je bilo treba izvesti v času, ko je finančna kriza potrkala na vrata državne uprave. Pahorjeva vlada je krizo v prvem rebalansu 2009 naprtila najprej in predvsem ministrstvu za obrambo. Leta 2009 je namreč iz proračuna MO bilo privarčevanih 106 milijonov evrov na postavkah blago in storitve. Vsega skupaj je privarčevanih sredstev v tistem letu na teh postavkah vlada izkazovala nekaj čez 110 milijonov evrov. To zelo jasno pove, kdo je nosil breme krize in varčevanja na svojih ramenih v največji meri. Res je, da MORS za to ni dobil nobene pohvale, kot ne za soglasno podprto Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti v DZ sredi leta 2010. Še manj političnih pohval je bila deležna SV, ki je pod vodstvom generala Šteinerja temeljito prevetrila svoje vrste v kadrovski in kasneje organizacijski konsolidaciji. Ukrepi so bili drastični. Treba je bilo na zelo strog način povečati število operativnih pripadnikov vojske, službena ocena je postala temeljno merilo za podaljševanje pogodbe o delu, izobrazbena struktura in vedovna slika sta morali ustrezati delovnemu mestu, ki ga je posameznik zasedal, ali bolje posameznik je lahko dobil le mesto, za katerega je izpolnjeval pogoje.  Število vojaških uslužbencev se ni smelo povečevati. V njihovih vrstah se je tiste, ki so lahko prešli nazaj v vrste operativne vojske, vzpodbudilo k prehodu. Tiste vojake, častnike in podčastnike, ki so jim predhodni načelniki obljubljali prehod v lagodnejše življenje vojaških uslužbencev, je bilo treba razočarati in jih prisiliti v izpolnjevanje zahtev za operativne vojaške vrste. Civilnih oseb se ni smelo zaposlovati. V vrstah vrhunskih športnikov smo odkrili kar nekaj takih, ki že davno niso izpolnjevali meril za vrhunske športnike, mnogi so bili zaposleni mimo pravil, ki jih je takrat MO imelo za popolnjevanje vrst vrhunskih športnikov, kjer naj bi se zaposlovalo predvsem v športih, ki so potrebni v SV. Športne vrste smo prevetrili, športnike oblikovali v enoto in skupaj z olimpijskim komitejem skrbeli za popolnjevanje z mlajšimi športniki iz športov, ki so blizu SV. Vse visoke častnike, vojaške uslužbence in civilne osebe, ki so odšli v penzijo, smo nadomeščali samo s poklicnimi vojaki, mlajšimi od 25 let. Gospodarska kriza je na trg delovne sile usmerila veliko dobrih kandidatov za vrste SV, izmed katerih je bilo mogoče izbirati samo najboljše kandidate. Zaustavili smo frustrirajoči trend upadanja pripadnikov SV in ga usmerili navzgor. V letu 2010 smo lahko prvič poročali o dobrih rezultatih.  V SV je bilo 7600 pripadnikov, starostna struktura se je pomladila, število častnikov se je zmanjšalo, prav tako število vojaških uslužbencev in civilnih oseb. Konec leta 2011 se je dokončna izboljšala tudi kadrovsko izobrazbena ter vedovna slika SV.

Profesionalizacija vojske in nehvaležnost javnosti

Vse to je bilo možno le ob strogem spoštovanju vojaško profesionalnih meril, rigoroznosti pri zaposlovanju in napredovanju, ter odpornosti na zahteve po izjemah od pravil, ki so veljala za čisto vse pripadnike. Ta strogost je vzpodbudila kritike pri nekaterih pripadnikih, ki niso bili pripravljeni spoštovati strogih vojaških meril, pa pri tistih, ki se jim obljube iz preteklosti niso uresničile. Mnogi kritiki, ki svojih zahtev po izjemah niso mogli uresničiti, so se zatekli v sindikalne vrste, v pisanje anonimk, ali javne žalitve vrha ministrstva za obrambo ter Slovenske vojske.  Te žalitve je javnost tolerirala, politična javnost pa jim je celo ploskala, namesto da bi se postavila na stran tistih vojaških profesionalcev, ki so izvajali stroge ukrepe prestrukturiranja Slovenske vojske v smeri moderne in zavezniško primerljive vojske, skladno s tistim, kar je ta javnost pravzaprav zahtevala od njih. Zaviralci profesionalizacije, oblečeni v plač vojaških sindikatov, so teden za tednom pošiljali kazenske ovadbe na sodišča, prijave na inšpektorate, odprta pisma na predsednika republike, pisarili sezname krivičnosti, ki da se jim dogajajo.  Narava politike je žal taka, da se takim izpadom ne zoperstavi, ampak se potihem hahlja na račun tistega, ki je vržen v areno neprofesionalcev, lenuhov in povzpetnikov ter stremuhov, ob nujni asistenci rumenih medijev, da se sam spopada z Avgijevim hlevom zatohlosti in bednih oblik iskanja javne pozornosti s strani takih sistemskih zaviralcev.

Srečno, novi načelnik GŠSV!

V te razmere prihaja novi načelnik generalštaba Slovenske vojske, dvojni magister, brigadir Dobran Božič. Spada v novo generacijo profesionalcev Slovenske vojske, ki ni obremenjena ne z osamosvojitveno vojno, ne s pripadnostjo nekdanji jugoslovanski vojski. Šolal se je na elitni ameriški Nacionalni obrambni univerzi, poveljeval je dvema izjemnima kontingentoma SV, na Kosovu in v Afganistanu. S tem postaja prvi NGŠ SV, ki ima za sabo izkušnje iz modernih mednarodnih operacij, in ne le iz osamosvojitvene vojne.  V septembrskih poplavah leta 2010 je bil to tisti poveljnik Prve brigade SV, ki je skupaj z ministrico že dan po najhujši ujmi obiskal vse dostopne in nedostopne poplavljene dele Ljubljane, vključno s Črno vasjo, in ki je med prvimi spoznal, da je delo reševalcev na tem območju dokaj nekoordinirano ter improvizirano. Spomnimo se le dveh neprimernih odločitev iz tistih dni, to je evakuacije 400 prebivalcev Črne vasi, v katero je potem šlo  okrog 10 brezdomcev in delavcev gradbenih podjetij, pa postavljanja mostu Eurobridge, ki je izzval proteste domačinov. Poveljnik Božič je v Črni vasi po teh dogodkih postavil poveljniško mesto, iz katerega so kasneje tekle vse odločitve glede reševanja in pomoči prizadetemu prebivalstvu. Vse naloge doslej je opravil kot vrhunski lider. Želim mu, da bi bil enako uspešen tudi na strateškem vrhu Slovenske vojske. Za to pa bo potreboval podporo politike. In to ne le tiste, ki ga je 23. februarja 2012 postavila na vrh Slovenske vojske, ampak slovenske ter mednarodne zlasti zavezniške politike. Načelnik vojske v zvezi Nato namreč ni več odgovoren samo svoji domači politiki, temveč mora sodelovati tudi v mednarodnem zavezniškem okolju, kjer ga poznajo in cenijo tuji predsedniki vlad, ministri in vojaški poveljniki. Čeprav zunanja politika ministrstva za zunanje zadeve tega ne prenaša dobro, je treba vedeti in priznati, da sta obrambni minister in načelnik generalštaba sestavni del mednarodne obrambne diplomacije. V mnogočem se v teh krogih sprejemajo bolj usodne obrambne zavezniške odločitve, kot pa jih sprejemajo zunanji ministri na svojih srečanjih.

Brigadir mag.Božič bi za svoje delo na vrhu SV potreboval enotno soglasje vlade, DZ in predsednika republike. Prav bi bilo, da bi ga pri strokovnih odločitvah nadzirala in tudi podpirala politika v celoti, vključno z opozicijo. Potreboval bo tudi podporo predsednika republike. Zaenkrat je edini brigadir, načelnik generalštaba zavezniških vojsk, saj celo luksemburško vojsko, ki ima okrog 1200 pripadnikov, vodi general. Podpora vrhovnega poveljnika bo torej pomembna tako zaradi skupnih nalog, ki jih imata vlada in predsednik republike po ZObr glede razvoja vojske, zaradi nujnega napredovanja v generalski čin in zaradi vseh tistih anti-profesionalnih silnic in akterjev, ki čakajo v zasedi, da bi ga preusmerili od nadaljevanja profesionalizacije in strogih vojaških meril pri popolnjevanju SV.

Ob njegovem imenovanju in razrešitvi načelnika generala Šteinerja bode v oči več stvari. Ni nobenih pravih resnih strokovnih analiz in komentarjev dela obeh načelnikov. Sedanja opozicija, ki je bila v času Pahorjeve vlade tista, ki je določala in zahtevala reformo vojske, je tiho. General Šteiner je naloge iz strateškega pregleda obrambnega resorja opravil pošteno, strogo in do konca profesionalno. Namesto da bi videli njegovo delo in lojalnost oblastem, mu v rumenih medijih še kar podtikajo bližino določenim političnim strankam. Namesto da bi se mu zahvalili za to, ker je ohranil visoko pripravljenost in odzivnost Slovenske vojske kljub vse vrste napadom, vključno s pozivi o ukinitvi SV, so vsi po vrsti tiho in brez komentarja. Namesto da bi novemu načelniku tudi s strani opozicije takoj sporočili, da pričakujejo njegovo delo v korist vseh državljanov, ali se oglasili s kako čestitko, so tiho. Namesto njih so se oglasili točno tisti, ki so najmanj kredibilni za komentarje v tem trenutku, in ki jim Zakon o obrambi ne dopušča opredeljevanja glede kadrovskih zadev v vojski, to so vojaški sindikati. Točneje eden med njimi, Sindikat vojakov Slovenije, ki je registriran že tri leta, pa še vedno ni uspel doseči reprezentativnosti ne po poti pridobivanja članstva z obljubami o minimalni članarini in veliki pravni zaščiti, ne z gverilskimi akcijami s pisanjem kazenskih ovadb proti ministru za obrambo in načelniku generalštaba. Gorje novemu načelniku, če mu bodo trobentali v pozdrav prav tisti, ki so najbolj proti profesionalizaciji in avtonomiji vojske, in ki so jo s pisarjenjem na razne politične naslove nenehno potiskali v naročje političnih razprtij.

Bojim se, da smo še daleč od tiste politike, ki ji lahko rečem, da je profesionalna politika, ker je vključujoča in spoštljiva do dostojanstva profesionalcev v nacionalnovarnostnem sistemu, kot sem jo opisovala na začetku tega besedila. Profesionalna vojska potrebuje nadzor politike, toda tudi ta politika se mora zavedati svojih pristojnosti in odgovornosti do vojske. Biti mora varnostno osveščena in profesionalna v izvajanju svoje nadzorne funkcije. In mora ločiti zrno od plevela. Najprej v tem, da se zave, da načelnik generalštaba poveljuje 7600 pripadnikom aktivne sestave ter 1700 pripadnikom pogodbene rezerve, in je zanje tudi odgovoren, vodja sindikata pa velikokrat piše in daje izjave v svojem imenu ter za svoj osebni interes. Te stvari bi bilo treba v takoimenovanem sindikalnem in socialnem  dialogu najprej razčistiti. Potem pridejo na vrsto zelo resna vprašanja zaustavitve modernizacije SV, do katere je prišlo zaradi krize, slabšanja življenjskega standarda vojakov, ker Zakona o službi v SV ni bilo mogoče v celoti uveljaviti, pa varnosti vojakov, ki zaradi zastarevanja opreme peša…..

Skratka, veliko vojaške in politične sreče vam želim, novi načelnik Generalštaba Slovenske vojske! Vojaškega znanja in izkušenj imate že dovolj.

 

 

Written by Ljubica Jelušič

24. 02. 2012 ob 11:33

Posted in Brez kategorije

Obveščevalne službe z ozadjem

komentarji: 3

Običaj je, da se o delovanju obveščevalnih služb, ko je to učinkovito, ne piše veliko. Na strani medijev zaidejo takrat, ko bodisi ne opravijo svojih nalog, ali pa takrat, ko presežejo svoja pooblastila in kršijo človekove pravice državljanov. Spomnimo se, da se je o težavah obveščevalnih služb, ki sicer imajo podatke, jih pa niso sposobne primerjati ali v celoti dojeti, govorilo po Enajstem septembru 2001 v ZDA, ko so nekatere od sicer 16 samostojnih obveščevalnih služb imele podatke o nenavadnih aktivnostih posameznih ameriških državljanov, niso pa tega povezale v verjetnost napada na Svetovni trgovinski center in druge visoke cilje v ZDA z do takrat netradicionalnimi terorističnimi sredstvi, to je ugrabljenimi letali. Po tem spoznanju so ZDA uvedle formalizirano obliko koordinacije teh služb, ki pa so še vedno samostojno delujoče.

V Sloveniji se o obveščevalnih službah v času po osamosvojitvi pogosto piše. Obe službi, tako SOVA kot vladna obveščevalna agencija in njene predhodnice, kot Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo, sta v svoji zgodovini imeli nekaj obveščevalnih afer, tudi take vrste, da so zaradi odkritja delovanja teh služb v medijih, morali službe v temelju reorganizirati, mrežo agentov pa postaviti na novo (npr. afera Sava).

Ko je nova vlada pred dnevi prevzela vladne pristojnosti in s tem tudi odgovornost za kadrovske poteze na vrhu služb, uradov, agencij in drugih od vlade postavljenih institucijah, je završalo zaradi rotacije na vrhu med dvema službama. Donedavni generalni direktor OVS je postal direktor Sove. Ob bolj ali manj korektnih komentarjih o novem direktorju Sove, ki je doktor politoloških znanosti, diplomirani obramboslovec in strokovnjak na področju obveščevalne dejavnosti tako v teoretičnem kot praktičnem smislu, se pojavljajo tudi komentarji, ki gradijo na dezinformaciji kot resnici. To dezinformacijo pisci pošiljajo na različne strani in naslove ter zahtevajo komentarje, s tem pa v bistvu ljudi, ki jih sprašujejo, zavajajo v veri, da je avtor vprašanja le-to postavil, ker ima dober vir in pravilno informacijo. Gre za tezo, da “vlada po naših informacijah povsem resno načrtuje združitev Sove in OVS” (Delo, Ozadja, 20.2.2012, str.9). Trdim, da je prav to tiste vrste dezinformacija, ki smo ji v teoriji o propagandi (kot so nam jo predavali na Fakulteti za družbene vede) rekli črna propaganda. Ko napišeš izmišljeno tezo, jo pošlješ v medije, in nato ljudi siliš, da se opredeljujejo o njej.O izmišljotini se je res težko opredeliti, in verjamem, da so bili v zagatah tudi poslanci, ki so dobili vprašanje, ali imajo morda kakšno stališče do združevanja Sove in OVS. Objavljeni sta stališči dveh opozicijskih poslancev, Janka Vebra in Janija Moederndorferja. Postavljalec vprašanja postaja že kar agresiven do opozicije, ki da ostaja “nenavadno tiho” ob tem vprašanju. Ja, kaj pa naj reče opozicija na takšno špekulacijo, ki je niti dobro obveščeni v Državnem zboru ne poznajo?

Zakaj omenjam prav Državni zbor? Namreč, če bi vlada res hotela združiti Sovo in OVS, bi tega ne naredila tako, da bi direktorja OVS postavila za direktorja Sove, ampak bi začela s postopkom spreminjanja dveh zakonov, ter morebiti pisanja enega novega zakona. Morala bi spremeniti Zakon o SOVI ter Zakon o obrambi.  Glede Zakona o Sovi bi v DZ ne bilo težko doseči soglasja, saj gre za zakon, ki je bil sprejet z navadno večino v DZ, zato bi ga lahko spremenila samo koalicija s svojimi poslanci. Ko pa gre za Zakon obrambi, ki eksplicitno govori o Obveščevalno varnostni službi, pa se potrebuje za njegovo spremembo dvotretjinsko večino v DZ. 52 poslancev za spremembo Zakona o obrambi še vedno ni dovolj, zato bi koalicija, vkolikor bi res načrtovala tako velike spremembe, da bi združevala obe službi, potrebovala podporo opozicije. Združevanje služb brez sprememb zakonov torej ne bo mogoče, sprememba ali sprejemanje zakona pa sta zelo transparentni javni dejanji, ki jih pred javnostjo in opozicijo ni mogoče skriti. Torej nas ni treba strašiti s tem, da se dogaja nekaj, kar v demokraciji ni javno. Tudi poslancem ni treba skrbeti, da se bodo o zadevi izrekli, ko in če bo združitev izvedena, saj brez njihovega glasovanja in diskusij v zakonodajnem postopku ne bodo možne spremembe.

Ali je združitev obeh služb dejansko potrebna, četudi v času državnega varčevanja, je stvar strokovne debate. Vsekakor imata sedaj obe službi svoje pristojnosti in sta zaradi svojih aktivnosti obe potrebni. Je pa nujna koordinacija njunega delovanja. Ta že poteka na ravni operativnega izmenjevanja podatkov, obe službi skupaj s policijo izdelujeta redno letno oceno ogroženosti Republike Slovenije, obe službi enako poročata vsako leto o svojem delu tako Vladi kot Državnemu zboru. Strokovnjaki se zavedamo, da tako kot v ameriškem primeru pred 11.9., tudi za Slovenijo velja, da bi lahko, če službe ne bodo sodelovale in koordinirale svojega delovanja, spregledali kak občutljiv podatek za slovensko varnost. Nujnost koordinacije obveščevalno varnostne dejavnosti smo zapisali v Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki jo je Državni zbor sprejel marca 2010. Torej v času Pahorjeve vlade. Nujnost preoblikovanja obveščevalne dejavnosti v Sloveniji v smeri bolj koordinirane dejavnosti, ki bi jo po možnosti uredili v enem zakonu, smo imeli zapisano v koalicijskem sporazumu Pahorjeve vlade. Čudno, da tega “nevarnega početja” za svobodo in varnost ni takrat nihče opazil. Bolje bi bilo, da bi nas vprašal, zakaj Pahorjeva vlada ni spremenila obveščevalnega delovanja, če pa je pred volitvami zelo dobro vedela, da obveščevalna skupnost v Sloveniji ne deluje dobro, in da ne pokriva vseh področij nevarnosti za slovensko državo in državljane.  Moj današnji odgovor bi bil, da se to ni zgodilo zato, ker v sistemu delovanja vlade ni nobenega nivoja, ki bi lahko izpeljal take vrste nadsektorsko reformo.  Poloti se je lahko le predsednik vlade sam, ta je edini nadrejeni vsem vpletenim službam. Namreč, Obveščevalno varnostno službo zastopa v Vladi minister za obrambo, ki tudi pred parlamentom pojasnjuje tako poročilo o delu kot program dela te službe. Sova, ki je vladna služba, njen direktor pa neposredno odgovoren predsedniku vlade, pa je bila v odnosu do vlade in do parlamenta zastopana v podobi njenega direktorja. Minister ali direktor sta dva različna nivoja vodenja v državni upravi. Minister je politična oseba, ki priseže pred državnim zborom, direktor službe pa je izbran kot najvišji državni uradnik, strokovnjak, bodisi po dolgotrajnem postopku razpisa, ali po izboru vlade.Obstaja sicer še organ, ki je svetovalne narave, in sicer Sekretariat Sveta za nacionalno varnost, kjer sta direktorja obeh obveščevalnih služb enakovredno zastopana.

Če povzamem, veselilo bi me, če bi Janševi vladi uspela koordinacija obveščevalnih služb v Sloveniji, ker to potrebujemo zaradi naše skupne varnosti. Moji vladi to ni uspelo. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti pa zavezuje vse vlade, vse dokler je ne bo Državni zbor spremenil. Ta resolucija namreč določa koordinacijo obveščevalnih služb.

Delov komentator v članku Prizemljitev neubogljive Sove v že omenjeni rubriki Ozadja 20.2.2012 zagrozi z ugotovitvijo, da bo (če pride do združitve Sove in OVS) “eni osebi omogočeno obvladovanje države in hkrati onemogočen demokratični nadzor nad to dejavnostjo”. Take napovedi ni mogoče razumeti drugače kot pretiravanje zaradi potrebe po hujskanju proti predsedniku vlade. Kajti vsak predsednik vlade ima v bistvu pod svojim nadzorom obe obveščevalni službi, Sovo neposredno, ker je njen direktor podrejen prav predsedniku vlade, OVS pa preko ministra za obrambo. Minister za obrambo je član vlade in OVS mora delati za potrebe vlade. Zaradi tega dejstva ni in ne more biti onemogočen demokratični nadzor nad obveščevalno dejavnostjo, ki ga izvajajo vlada, državni zbor in javnost. Zlasti pomembno je dejstvo, da parlamentarni nadzor nad vsemi obveščevalnimi službami, vključno s prikritimi metodami dela, izvaja komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami v DZ, ki jo vodi poslanec iz opozicije. Ta komisija ima velik nabor možnosti za nadzor nad obema službama, in jih je v preteklosti tudi vestno uporabljala.Pomembno je in bo, da bo ta komisija ustrezno aktivna, vendar tudi profesionalna v svojem početju.

Pisanja o strahovih Sove, da bo v njej prišlo do reorganizacije, ki bo politične narave, imajo več namenov. Po vsej verjetnosti je ena od podlag za to prav strah zaposlenih v tej agenciji, da bi morali svoje delo opravljati bolj učinkovito in bolj transparentno, kar bo, po vseh pričakovanjih zahteval nov šef. Ta je, ob podpori dveh ministrov za obrambo, reorganiziral OVS tako, da je to operativna služba, ki skrbi za varnost vojakov in države na vseh področjih, kjerkoli deluje. Hkrati pa že nekaj let, vse od nastopa vodenja dr.Črnčeca, ta služba ni vir incidentov, pobeglih informacij, ali celo pobeglih vozil. Je visoko profesionalizirana služba, ki opravlja svoje delo primerljivo dobro z ostalimi podobnimi službami v Zvezi Nato, in je za to svoje učinkovito delo prejela v zavezništvu vrsto priznanj. Četudi v Sloveniji tega nismo opazili. In je tako morda celo prav, saj kot sem rekla na začetku, obveščevalne službe delajo dobro, ko jih ni v medijih. Kot ministrici za obrambo mi je bilo v ponos načelovati tako profesionalni službi, s katere delavci sem se tudi večkrat srečala, pri njihovem delu, na usposabljanjih, ali v tujini. Mnogi med njimi so bili moji nekdanji študentje. Veliko mi je pomenilo, da so prav vsi svoja strokovnja znanja znali tudi praktično uporabiti, in da so mnogi tvegali svoja življenja za to, da bi bili naši vojaki na misijah varni, podprti z vsemi možnimi podatki. Potolažiti moram tiste, ki jih skrbi, kako bi se ločilo vojaški del od civilnega, če bi prišlo do združitve obeh služb. Tudi Obveščevalno varnostna služba je civilna služba, organizirana v upravnem delu Ministrstva za obrambo, njen direktor je neposredno odgovoren ministru za obrambo. Svoje izsledke služba daje na razpolago Slovenski vojski, ministru za obrambo, predsedniku vlade in vladi v celoti, državnemu zboru ter predsedniku republike.

 

 

 

 

Written by Ljubica Jelušič

21. 02. 2012 ob 01:54

Posted in Brez kategorije

Kaj imata skupnega Univerziada in obramba države?

komentarji: 1

Četrtek je očitno slab dan za Univerziado. V četrtek, 16.2. 2012 je Vlada RS premiera Janeza Janše presodila, da ne bo namenila dodatnih integralnih sredstev za Univerziado. In nekega četrtka leta 2009 je Vlada RS premiera Boruta Pahorja trčila v precej ostre zahteve županov občin organizatork te športne prireditve, da za izvedbo že leta 2006 predhodno odobrenega dogodka nameni ustrezna sredstva.  Spomnim se županov, ki so bili tedaj povabljeni na sejo vlade, kako strogo so govorili o nujnosti državnih sredstev, in kako zviška so nas ministre obravnavali. Že prvi rebalans takratne vlade leta 2009 je krčil investicije, vedeli smo, da bo težko poiskati v proračunu takrat zahtevanih 70 milijonov evrov. Kasneje se je ta številka znižala. Takrat sem mislila, da Univerziada nima nič skupnega z Ministrstvom za obrambo, saj so športni dogodki sodili pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport. Bi pa ne bilo nič zelo nenavadnega, če bi bil minister za obrambo tudi minister za šport. Moj avstrijski kolega obrambni minister Norbert Darabos, s katerim sva se pogosto srečevala, je bil tudi minister za šport. V Švici je šport sestavina istega ministrstva, kot je obramba.

V odzivih, ki so sledili odločitvi Vlade RS o nefinansiranju Univerziade 16.2.2012, tako v oddaji Pogledi Slovenije, kot v reviji Finance, pa sem ugotovila, da je Univerziada dobesedno usodno povezana z obrambo države, oziroma bolj točno rečeno, z ministrico Jelušič. Obramba države je imela v rokah ključ do univerziade. Ministrica Jelušič tri leta ni odklenila vrat županu Mestne občine Maribor, čeprav se je z njim večkrat srečala ob drugih priložnostih; na Direktoratu za logistiko MORS so zaradi neurejenih nepremičninskih zadev med MORS in MOM večkrat sprejeli podžupane MOM, pa tudi sami državni uradniki so večkrat potovali v Maribor.  Dejstvo je, da je mesto Maribor po osamosvojitvi dobilo veliko nekdanjih vojašnic v poslovno rabo, da je bila obnovljena nekdanja kadetnica, za katero je MORS odštel več kot 32 milijonov evrov, večino poslov so opravile firme iz mariborskega okolja. Nepremičninsko gledano je MOM res profitirala na račun odhoda vojske iz mesta.

Nekaj dni pred zaključkom mandata se je na MORS oglasil župan MOM. Na srečanju smo ugotovili, da bi za potrebe Univerziade, točneje biatlonske proge, potrebovali zemljišča, ki so v upravljanju MORS.  Odkar je Državni zbor sprejel novi zakon o upravljanju s stvarnim premoženjem države, ministrstva sama ne morejo več upravljati s svojimi nepremičninami. Leto 2011 je v celoti poteklo v ustanavljanju Sklada za upravljanje z državnimi nepremičninami, kar je povsem zaustavilo promet s temi nepremičninami. Na MORS torej, pa če bi še tako želeli, županu MOM ne bi mogli zastonj podariti dodatnega državnega zemljišča, saj takega postopka ne dovoljuje ne zakon niti postopkovnik, po katerem je moralo k vsem nepremičninskim poslom soglasje dajati Ministrstvo za javno upravo. Kljub tem zadregam so uradniki MORS iskali rešitev, s katero bi omogočili prirediteljem Univerziade izvesti postopke pridobivanja gradbenih dovoljenj tako, da bi ustanovili stavbno pravico na delu obrambnega zemljišča. Začeti so bili konkretni postopki. Sodelavci MORS so se potrudili, saj so vedeli za težave pri graditvi takih objektov v Sloveniji, zato so hiteli na pomoč.

In potem presenečenje iz Pogledov na TV – vsaj trikrat se omeni ministrica za obrambo kot primarno odgovorna za neurejenost zemljišč za Univerziado. Človek bi rekel, da MOM drugače kot s pomočjo obrambnih nepremičnin ne zna delati razvojnih korakov!

Ko smo že ravno pri temi o obrambnih nepremičninah in vplivu le-teh na športne prireditve, je treba povedati, da bi Univerziada, tako kot druge velike športne prireditve, potekala ob verjetni logistični podpori Slovenske vojske, kar se je zgodilo že pri mnogih športnih prireditvah. Slovenska vojska npr. zagotavlja zdravstvene usluge na teh prireditvah. Včasih zveze, računalnike, pogosto tudi svoje strokovnjake. Tako bi bilo tudi pri Univerziadi.Torej bi bil dejanski vložek države v izvedbo Univerziade bistveno večji, kot so sama finančna sredstva iz proračuna ali preko razpisov. Tudi takšen vložek države bo treba enkrat ovrednotiti.

 

 

 

 

 


Written by Ljubica Jelušič

17. 02. 2012 ob 01:26

Posted in Brez kategorije

O verodostojnosti spričeval

komentarji: 6

Razkrivanje plagiatov, prepisanih diplomskih nalog, disertacij brez ustreznega citiranja, pa ponarejenih spričeval je postalo zadnje čase pomembno področje raziskovalnega novinarstva. Plaz se je vsul po razkritju plagiatorstva v disertaciji obetavnega bivšega nemškega obrambnega ministra zu Guttenberga.
Že pred njegovim primerom smo se na univerzi trudili zavreti plagiatorstvo, prepisovanje, celo prodajo seminarskih nalog med generacijami. Na Fakulteti za družbene vede smo imeli v pravilih dokaj ostro kaznovanje študentov v primerih odkritega prepisovanja. Uvedli smo uvodni dokument v diplomske, magistrske in doktorske disertacije, kjer je študent moral izjaviti, da je delo res njegovo. Če bi se kasneje pokazalo, da je zadeve prepisal brez citiranja, bi imeli podlago za odvzem naslova. Za poštenost in etiko v univerzitetnih vrstah smo si prizadevali tudi zaradi osebnih negativnih izkušenj. S sodelavko asistentko sva pri eni od seminarskih nalog odkrili, da nama je študent “prodal” nalogo, ki jo je “kupil” od starejšega študenta, tako, da je v njej ohranil tudi vse napake, vključno s tipkarskimi. Ko sva na zagovoru vztrajali, da pojasni napake, jih je goreče zagovarjal. Take primere smo znali sankcionirati. Imam tudi osebno izkušnjo z magisterijem, v katerega je kandidat prepisal večji del moje disertacije, citiral le malo, njegovi mentorji pa so se skrbno izognili možnosti, da bi se jaz pojavila v komisiji za zagovor tega magisterija, čeravno se je na fakulteti vedelo, da teme, ki jih je opisoval, strokovno najbolje poznam prav jaz. Še danes, ko srečujem tega magistra, njegovim besedam ne verjamem prav veliko. Je pa res, da v tistih časih plagiatorstva še nismo kaznovali.
V zvezi s ponarejenim spričevalom enega od poslancev DZ, ki je bil nekoč zaposlen v Slovenski vojski, je časopis Delo objavil zanimivo informacijo. Da se je iskanje morebitnih ponarejenih diplom začelo v javnem sektorju leta 2005 na pobudo dr. Gregorja Viranta, in da so največ goljufov odkrili na Ministrstvu za obrambo. Skupno 85. Članek ne poroča o tem, koliko goljufov so našli na drugih vladnih resorjih in kaj so naredili z njimi. Na MORS so jih namreč odpustili.
Prav stavek o največ odkritih goljufih na MORS ima več sporočil oziroma ga je mogoče razumeti na več načinov. Najprej, da je na MORS največ goljufov nasploh. In drugič, da so bili na MORS uspešni pri odkrivanju goljufij s ponarejenimi spričevali.
Dejstvo je, da je MORS eno največjih ministrstev, saj skupaj s pripadniki Slovenske vojske v zadnjih letih šteje med 8000 in 9000 pripadniki. Samo ministrstvo za notranje zadeve skupaj s policijo je večji resor. V tako veliki masi ljudi je razumljivo, da je število odkritih goljufov v absolutnih številkah večje kot na ministrstvih, kjer je bilo zaposlenih le nekaj sto ljudi. Drugo omembe vredno dejstvo je, da se vsi, ki se želijo zaposliti na MORS, varnostno preverijo. Varnostna preverjanja se tudi obnavljajo in ob novih informacijah dopolnijo, ne veljajo enkrat za vselej. To že v osnovi pomeni, da so novi zaposleni na MORS varnostno bolj brezhibni kot to velja za večino drugega javnega sektorja. Tretje dejstvo je, da ima MORS posebno službo, to je Obveščevalno-varnostno službo, katere naloga je med drugim tudi varnostno preverjanje vseh zaposlenih. Četrto dejstvo pa je, da je vodstvo MORS vedno bilo naklonjeno, ne glede na to, kdo je bil minister, in ne glede, kako visoko so posegle sankcije, verodostojnosti svojih zaposlenih. MORS s preverjanjem spričeval nadaljuje, torej ni šlo le za enkratno akcijo v svetu uradnikov. Vprašanje pa je, ali se Virantova zapuščina drži še kakšnega drugega ministrstva.
Osebno mislim, da bi bilo prav, če bi bili do vseh državnih uradnikov in zaposlenih v javnem sektorju zelo in enako strogi. V tem smislu je MORS lahko pozitiven zgled.
če bo potrebno v javnem sektorju varčevati na ljudeh, bi bilo prav, da se najprej preveri, koliko etičnosti in verodostojnosti je pri zaposlenih. To bi bila prva in najbolj poštena racionalizacija.
Ob koncu pa še to: Državni zbor je običajno na lestvicah ugleda v javnem mnenju dokaj nizko. Vendar je v njem veliko zelo sposobnih, poštenih in etičnih posameznikov. Zaradi majhnega števila tistih, ki so bodisi v zaporih, ali je bilo odkrito njihovo nepoštenje in neverodostojnost, trpi ugled vseh.

Written by Ljubica Jelušič

16. 02. 2012 ob 01:17

Posted in Brez kategorije

Diplomacija: gospodarska, vojaška, policijska, kulturna, politična?

brez komentarjev

Ob nastajanju desete slovenske vlade je bilo kar nekaj polemik glede tega, kako bo v prihodnje s slovensko diplomacijo. Politične stranke imajo različna mnenja o tem, kako varčevati na področju zunanjih zadev. Posamezni politiki bolj ali amnj prepričljivo razlagajo o diplomatski dejavnosti, ki je že nekaj stoletij profesionalna oblika zastopanja državnih interesov v mednarodnem okolju.

Diplomacija ni bila tema predvolilnih nastopov, je pa postala pomembna za oblikovanje povolilnih povezav oziroma nestrinjanj ob sestavljanju vlade. Slišali smo stališča o tem, da je treba zmanjšati število diplomatsko-konzularnih predstavništev, in namesto njih odpirati kulturna in gospodarska središča. Bilo je slišati celo nekaj konkretnih napovedi, kje naj DKPji ostanejo in kje se jih lahko ukine. To je bilo že precej nediplomatsko ravnanje, saj države, ki se jih javno omeni kot destinacije, kjer slovenska politika ne potrebuje več svojih predstavnikov, pomislijo na enake protiukrepe.

Najbolj zanimiv je bil špetir okrog tega, komu pripada gospodarska diplomacija, ministrstvu za gospodarstvo ali ministrstvu za zunanje zadeve. Seveda ne gre za organizacijsko-vladno vprašanje, temveč za dilemo, kdo pošilja v tujino gospodarske atašeje in kje je denar za promocijo slovenskih gospodarskih družb. Vprašanje tudi je, kdo naj se pohvali z dosežki prodora slovenskega gospodarstva na tuje trge.

Podobno vprašanje bi si morali zastaviti, ko gre za vojaško diplomacijo, torej vojaške in obrambne atašeje ter predstavnike pri tujih državah in mednarodnih organizacijah, ali ko gre za tiste redke policijske atašeje, ki jih premore naša država, ali celo za kulturne atašeje. Kdo je odgovoren za te ljudi, kdo jim daje naloge, kam poročajo, kdo jih plačuje, kako se izobražujejo?

Vojaški in obrambni atašeji so častniki, praviloma z dolgoletno in uspešno vojaško kariero, ki imajo večje sposobnosti komuniciranja v tujih jezikih in znajo razumeti celoto vojaškega delovanja države. Navkljub svojim vojaškim znanjem se morajo za delo atašeja pripraviti in sicer po programu, ki ga na slovenskem obrambnem ministrstvu pripravijo strokovnjaki za obrambno politiko. V okvir programa sodijo teme s področja poznavanja obrambne in zunanje politike države. Njihovo delo je sestavina DKP in veleposlanik države je tudi njihov predstojnik. Navodila za delo dobijo iz Ministrstva za obrambo, poročila pa pišejo tako, da s svojimi dognanji seznanjajo tako obrambno kot zunanje ministrstvo. Za njihove plače in denarna ter druga nadomestila skrbi Ministrtsvo za obrambo, vendar pri tem upošteva vladno uredbo, ki na enoten način ureja status vseh državnih predstavnikov v tujini. Predpostavljam, da podobno velja tudi za policijske atašeje. Za vse predstavnike velja, da delajo v interesu svoje države.

In zdaj, kje naj bo gospodarska diplomacija?  Dejstvo je, da je sodobna diplomacija vse bolj gospodarske narave, saj diplomatov zaradi ugotavljanja splošne politične situacije v neki državi ne potrebujemo, o tem se lahko poučimo iz javnih medijev. O stanju gospodarskih zadev pa je treba iskati informacije na terenu. V preteklih treh letih je slovenska diplomacija dokazala, da je gospodarsko delovanje po prehodu iz gospodarskega v zunanje ministrstvo močno okrepljeno. Prav prehod gospodarske diplomacije v zunanjo politiko se je pokazal kot ena večjih uspešnih potez Pahorjeve vlade oziroma Žbogarjeve ere na MZZ. Če bi sedaj vračali to sestavino na gospodarstvo, bi bilo kar nekaj mrtvega teka zaradi selitve, izgubil bi se sedanji pristen stik in sodelovanje na DKPjih, težnja k ustanavljanju gospodarskih in kulturnih centrov pa je namenjena prav temu, da se izgubi tesen stik z DKPji, in s tem tudi podrejenost enemu predstavniku države v tujini, to je veleposlaniku. Pomeni tudi iskanje novih nepremičnin za delovanje takšnih centrov. S tem se stroški delovanja slovenskih predstavnikov v tujini višajo, izgublja se nujno potrebna koordinacija, poenoten nastop države v tujini.

V sporu glede tega, kje naj bo gospodarska diplomacija, bi veljalo predvsem presojati v vidika poenotenega nastopa države v tujini in oceniti bi veljalo posledice sedanje ureditve. Ni videti, da bi sedanja vladna koalicija uporabljala te profesionalne argumente za presojo. Bi se pa veljalo vprašati še naslednje: je gospodarska diplomacija  v SLoveniji postala vprašanje prestiža? Kdo se bo okitil z njenimi uspehi? Če vladni minister ob prevzemu MZZ trdi, da bo eden njegovih glavnih ciljev okrepitev gospodarskega delovanja v tujini, drugi minister pa, sklicujoč se na koalicijsko pogodbo, ki dobiva status nadzakona, trdi, da sodi v njegov resor, gre dejansko za to, kdo bo na koncu lahko naštel nekaj kvantitativnih, če ne celo kvalitativnih uspehov. Dandanes je tako, da se ni mogoče hvaliti z odpiranjem novih ambasad, se je pa mogoče hvaliti z odpiranjem trgov za slovensko gospodarstvo.

Novi zunanji minister je ob prevzemu MZZ napovedal marsikaj, eni temi pa se je izognil. Skrita je v čestitki, na katero je nova vlada tako ponosna, da jo javno objavlja. V čestitki ameriškega predsednika Obame. Opozarja na skupne interese in odgovornosti ZDA in Slovenije na Zahodnem Balkanu in v Afganistanu. Da, v obeh regijah slovenski vojaki skupaj z ameriškimi skrbijo za mir in varnost. In minister za zunanje zadeve se bo hočeš nočeš moral pogovarjati tudi o bodočnosti mednarodne pomoči Afganistanu ter Zahodnemu Balkanu. Temi ni mogoče uiti tako, da jo premakneš na MORS in naj se tam blamirajo z obrambo od vseh osovražene operacije ISAF! Nasprotno, prav MZZ bo moralo pokazati diplomatsko spretnost doma, za prepričevanje množic, da je treba nadaljevati z misijo v Afganistanu in na Zahodnem Balkanu, ter v tujini. Na jumbo ministerialu, ki se ga bosta udeležila obrambni in zunanji minister, govori kot prvi (in lahko tudi edini) zunanji minister. Na vrhu zveze Nato v Chicagu maja letos pa bo moral kar predsednik vlade povedati, ali bo Slovenija solidarno sodelovala z zavezništvom v operaciji ISAF, ali ima kakšne druge načrte.

Bilo bi zelo prav, da se minister za zunanje zadeve že loti prepričevanja o nujnosti slovenskega prispevka v obe operaciji.

Written by Ljubica Jelušič

15. 02. 2012 ob 09:21

Posted in Brez kategorije